Girls forum
Pozdravljena na forumu ! Pridruži se nam v čarobni svet deklet. Razišči naš forum. V tem ti želimo obilo zabave.

Lp. MT


 
KazaloPortalPomoč pogostih vprašanjRegistriraj sePrijava

Share | 
 

 Story about love :/

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
VaniLLa^Ninć
Little Baby
Little Baby


Število prispevkov : 158
Registracija : 03/04/2009

ObjavljaNaslov sporočila: Story about love :/   Ned Apr 05, 2009 1:03 am

Ljubim, ne ljubim, ljubim, ne ljubim, ....

A vseeno tudi jaz L J U B I M! shy
Nazaj na vrh Go down
VaniLLa^Ninć
Little Baby
Little Baby


Število prispevkov : 158
Registracija : 03/04/2009

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Story about love :/   Ned Apr 05, 2009 1:35 pm

Deklica brez sanj

Stala sem ob oknu in gledala daleč v lep sončen svet na zunanji strani, nisem se zavedala, da sonce še vedno sije, zame je bil svet poln megle in temačnosti. Nežno so se me dotikale njegove dlani čeprav jih nisem videla. Pogrešala sem njegove poljube, čeprav jih nisem nikoli čutila. A zavedala sem se, da moram živeti naprej. Najti morem pot, da se izvijem iz njegovega objema, ki me vse bolj duši, ta ljubezen, ki jo čutim do njega me ubija. Njegove besede mi parajo moje malo srce. Dejansko ne vem več ali naj mu stečem v objem ali naj ostanem tiho brez besed. Ne zavedam, se da kljub temu kar mi je naredil, ga še vedno zaradi ljubezni, ki jo čutim ne morem sovražiti. Želim si da me nežno objame, da bi se njegove dlani prepletale z mojimi, da bo čutila njegove nežne polne ustnice, … A potem pride trenutek, ko se kaj hitro zavem, da je vsega konec.. Porušil mi je vse sanje, ki sem jih gradila.. Moja ljubezen.. ljubljena oseba mi je vnovič zlomila noge in ponovno se bom morala naučiti hoditi… Sama pa dobro vem, da za še en tak korak nimam moči. Nisem se sposobna vnovič borit kot sem to počela prvič. Nisem zmožna vse življenje v glavi poslušati zdaj že besed dveh, ki sem jih imela rada … Nisem… Pridejo trenutki, ko mi sonce na drugi strani stekla, ne prinaša svobode, ko bi raje vide da da bi za večno zaspala in se nikoli več ne prebudila v to mučno življenje.. ali da bi se zbudila in se zavedla, da so zadnja 4 leta bila le nočna mora in da nič od tega dejansko ni res. Pa vseeno živim naprej, vsak dan se zbujam z solzami v očeh ker vem, da ga imam še vedno rada, on pa me prezira in ker vem, da bi raje videl, da mu nikoli ne bi povedala da ga ljubim, takrat mu vsaj ne bi bilo treba lagati, da ima punco in bi mi lahko brez skrbi razkril da je samski a le da noče, da mu delam družbo… ne bi mu bilo treba govoriti da sva prijatelja in da se mu lahko zaupam, pred drugimi pa to da mu težim in da se me ne zna rešiti. Enostavno ne vem zakaj se vedno zaljubim v napačnega…

Se nadaljujeeee….
Nazaj na vrh Go down
VaniLLa^Ninć
Little Baby
Little Baby


Število prispevkov : 158
Registracija : 03/04/2009

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Story about love :/   Ned Apr 05, 2009 10:21 pm

V moji sobi je vladala tišina… njuna glasova slišim, ki mi pravita, da me ne tako en kot drugi ne prenese, da sem bila njuna največja napaka in da si me nista želel nakopati na grbo.. da sem jima vedno težila in da je eden od njiju mogel lagati da ima punco, da me ne bi prizadel.. a sama vem, da me sedaj ta trenutek bolj boli kot bi me takrat, ko sem mu povedala.. ko bi le takrat rekel ne nisi mi všeč.. nimaš šans pri meni.. pa bi se ga ne tako oklenila kot sem ga.. Še vedno zrem nekam v daljavo.. moj pogled je vse bolj in bolj otožen.. oči preplavijo solze… Zamislim se in se vprašam… Zakaj ravno on? Najraje na tem svetu sem ga imela.. zame je bil popoln, nikoli si nisem mislila, da me bo prizadel… Pa vendar še vedno živim… ne bi bilo bolj pravično, da bi me namesto vse te bolečine Bog enostavno vzel k sebi? Da bi za večno zapustila ta krut svet… Zazrem se v majhno deklico, ki se veselo podi za žogo na sosedovem dvorišču.. po licu mi steče solza.. Zakaj nisem še sedaj takšen otrok? Majhen, ne močen otročaj, ki ga starši branijo pred vsem slabim na tem svetu… Podila bi se za žogo in se veselo smehljala.. delila svoje prve korake, besede in padce z svojimi starši.. jim stekla v objem, ko bi se po napornem delovnem dnevu vrnili domov.. in predvsem varno domovala v zavetju najbližjih. Zakaj sem se tako hitro razvila in izgubila tisti ščit starševske ljubezni, ki me je branil pred krutim svetom? Sedaj potrebujem spet tisto trdno lupino, ki sem jo imela kot otrok.. da bi se branila pred sovražniki.. da bi se za nekaj časa skrila vanjo in bi si pridobila moči da se ponovno poberem. Pa ga ni. Sama stojim pred oknom z očmi polnimi solza in se še vedno sprašujem zakaj ravno jaz? Nikoli nisem hotela, da mi Laže in se pretvarja, da me ima rad. Hotela sem le da mi povesta po resnici. Da mi rečeta kar si misli in predvsem da me razumeta, zaupata. Nežno naj bi me objela najprej eden, potem ko njega več ni bilo pa drugi, ko bi ju potrebovala. Stvari so se začele spreminjati. Najprej sem trpela bolečine prve ljubezni, ko sem bila zaljubljena v sošolca z katerim sem si delila dolgočasne ure pri pouku. In on je bil tisti, ki me je objel kadar mi je bilo hudo, ki me je poslušal ko sem rabila nekoga, da mu povem vse kaj čutim. A nikoli ni izvedel da ga ljubim. Vsak dan bolj mu je postajalo jasno, da je on tisti ki mi v mislih krajša dneve in noči. Pa vseeno nikoli tega ni omenil. Z nežnimi dotiki in objemi mi je dajal skrivno upanje, ki sem ga potrebovala da bi lahko še naprej tako brezskrbno živela. Po dolgem času nežnosti in prijateljstva je prišel tisti žalostni trenutek. Po prepiru z najboljšo prijateljico prav zaradi njega.. nikoli ji namreč niso bila všeč moja čustva do njega. Vedno je dejala, da me ni vreden naj si poiščem boljšega, me je prosil naj mu pomagam izboljšati njuno prijateljstvo saj jo z vsem srcem ljubi. Paralo se mi je srce. Solze so tekle dneve in noči in nisem se zavedala, da je rekel da ljubi njo, da dejansko ljubi osebo, ki sem jo imela za svojo sestro. Ker pa smo bili ravno deveti razred in bil je čas pred valeto, sem ga prosila če bi mi naredil manjšo uslugo, potrebovala sem namreč plesalca in mislila sem si, da glede na to kaj čutim do njega, da bi bil on pravi. Na dogodke pred tem se pozabila, sanjala sem še samo o svojem prvem plesu z njim, kako me bo držal za roko in bom kot princeska z nasmehom, ki bo krasil moja lica zrla v njegove prelepe oči. Te sanje so bile nekaj najlepšega. Nisem si mogla misliti, da me bo razočaral ravno zdaj, ko mu je bilo dejansko že jasno da ga ljubim.

se nadaljuje...
Nazaj na vrh Go down
VaniLLa^Ninć
Little Baby
Little Baby


Število prispevkov : 158
Registracija : 03/04/2009

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Story about love :/   Pon Apr 06, 2009 4:48 pm

Potem je prišel trenutek resnice, zmeglilo se mi je pred očmi, ko sem iz njenih ust slišala, da je brez da bi me zavrnil njej naznanil, da si želi ta magični ples odplesati z njo. Uf.. ko bi bilo to vse.. Tisti, dan sem tako žalostna, ker sem ostala sama in v tistem trenutku, ki bi moral biti zame najlepši, zadnjič skupaj z svojimi sošolci in v njegovem objemu, izgubila voljo do nasmeha, tistega za katerega je prav on rekel da mi lepo pristaja, takoj za tem je 3krat ponovil da sva dobra prijatelja in da me nikoli ne bo pustil same. Prišel je trenutek resnice, že tako potrta sem izvedela še eno novico, ki me je sesula, tako so izpuhtele moje sanje… Ne vedoč da ga poslušam je izjavil, da sem tečna, da me ne prenese in da že nekaj časa lažem o najinem prijateljstvu, da mi dejansko nikoli ni nudil opore in upanja. To je me strlo najbolj. Prekril je najino prijateljstvo, za katerega je sam ponavljam da je trdno in da ga nikoli ne bom izgubila. Sploh nisem opazila da je sonce na drugi strani stekla počasi zahajalo za lepe Pohorske strmine. Nebo se je obarvalo v lepih roza odtenkih in kaj hitro se je na njem pokazala romantična luna, ki je v meni vzbudila še večjo žalost, mogoče ravno zdaj oba dve moji ljubezni zreta v isto luno, in isti trenutek drugemu dekletu izpovedujeta ljubezen. Potem sem za trenutek spet pomislila na to kar se mi je zgodilo. Ko so se me dotaknile njegove besede in prekrile moje srce, takrat se je moj svet sesul na koščke in nekaj se jih je izgubilo tako da jih nikoli ne bom našla. Spet so mi po glavi rojile tiste njegove besede. »Tečna je, saj veste nikoli je nisem prenesel pa še nič druga ne zna kot lagat, kaj šele to da si je izmislila, da sem jaz, ja ravno jaz rekel da sva ne vem kakšna prijatelja in da nikoli ne bom pustil najinega prijateljstva, da umre…« in potem se je pričel smejati. Kolena so se mi zašibila. Padla sem po tleh, sredi šolskega hodnika in obsedela. Oči sem si prekrila z rokami in jokala kot še nikoli. Jokala in jokala, tem solzam grenkim in težkim ni bilo konca, po glavi so mi odmevale njegove besede, nisem bila pripravljena razmišljati le umreti sem hotela. Nežno sem se zvila v klopčič in obsedela, sama, v solzah in mukah, ki sem jih preživljala. Tisti trenutek se me je dotaknila nežna dlan, pomislila sem mogoče je on in mu je žal za njegove besede, otožno sem pogledala navzgor in ne ni bil ona. Bila je moja prijateljica, ki je brez besed sedla zraven mene in me nežno objela, z rokami je brisala solze, ki so še vedno otožno padale in sem jih skrivala v dlaneh. Brez besed vsa sedeli na šolskem hodniku, nežno me je božala po ramenu in stiskala k sebi, vedela je da me boli. Potem je zazvonilo, brez volje sem vstala in stekla na stranišče da me nihče ne bi videl tako objokane. Počasi in z težavo sem si z oči sprala črnilo, pogledala sem se v ogledalo in spet so mi po licu stekle solze, zavedala sem se da je to zame konec in da če se hočem pobrati potrebujem njega in njegovo opravičilo, za kar pa vem, da ga zaradi njegovega ponosa nikoli ne bom dobila. Prišla je prijateljica, ki me je še enkrat objela mi obrisala solze in objeti preku ramen sva z težkimi koraki hodili proti učilnici, saj sem vedela da je tam on in, da bi najraje ušla nekam, kjer ga nikoli ne bi več videla, a to ni bilo mogoče. Počasi in z vsem odporom se odprla vrata učilnice in se z solzami v očeh zazrla v prijateljico, še zadnjič me je objela in z pogledom v tla sem stopila v razred.

Se nadaljujeee…
Nazaj na vrh Go down
VaniLLa^Ninć
Little Baby
Little Baby


Število prispevkov : 158
Registracija : 03/04/2009

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Story about love :/   Tor Apr 07, 2009 7:06 pm

Nekaj mi je reko poglej ga, pokaži mu da točiš solze zaradi njega in dvignila sem pogled, vsi obrazi so bili uprti vame, čutila sem da rdim. Vseeno mi je bilo za opazke, ki jih bojo dajale nekatere sošolke tisti trenutek sem hotele videti samo njegov pogled, ko bo videl da jočem in da me je prizadel. Ozrl me je, njegov prodoren pogled, brez tistih iskric, ki sem jih v njegovih očeh videla prej, temačen in grd pogled, je uprl vame. Nežno me je spreletel in zadrhtela sem, oči so se mi ponovno napolnile z solzami. Prijateljica me je nežno potrepljala po rami in mi šepnila na uho naj dvignem glavo in stopim naprej, naj se ne oziram na njega in naj si ne jemljem tako k srcu, a ni pomagalo. Njegov pogled je bil še vedno uprt v mene in moj obraz, pogledala sem ga in še pred nekaj minutami iskriv pogled se je spremenil v mrk pogled poln sovraštva in preziranja. Najina pogleda sta se srečala, po licu mi je ponovno spolzela solza, ni mi bilo mar za vse tiste poglede, ki so bili uprti v mene, zame je bol pomemben samo en. Njegov. Nežno sem se zazrla v njegove lepe oči, in skušala odmisliti vse, a ni šlo, preveč je bolelo. Nedolžno sem si oči prekrila z dlanmi in se zgrudila na stol. Nisem se zavedala, da lahko nekaj tako nedolžnega tako zelo boli. Njegove besede so mi vse huje odmevale po glavi, nisem bila zmožna več niti pomisliti na to da bi mu namenila še en pogled. Skrila sem obraz med dlani in jokala, vsi so me gledali in se spraševali kaj me tako boli, jaz pa se nisem zmenila za njih. Potem je v razred z dolgim korakom stopila učiteljica likovne vzgoje, pozdravila nas je in vsi so ponovno sedli, a jaz v tem času nisem uspela niti vstati, nežno sem se oprijela za stol in dvignila roko. Nisem imela več moči, da bi sploh kaj še počela prosila sem če lahko za nekaj minut zapustim razred, ker mi je slabo in takoj ko sem dobila dovoljenje stekla proti vratom. Še zadnjič sem se ozrla, da bi videla njegov obraz. Tiste rjave lase, ki so mu prekrivale njegove še bolj rjave oči, tiste lepe velike oči. Preplavili so me občutki in solze so še močneje pritekle iz otožnih oči. Potrebovala sem zrak. Stekla sem proti izhodu iz šole a je bilo zaklenjeno, naslonila sem se na vrata in obraz skrila v varno zavetje mojih dlani. Nežno sem tolažila sama sebe, dokler nisem zaslišala znanega glasa. Bila je ona. Ženska, ki je moji ljubezni ukradla srce. Moja najboljša prijateljica in dekle, ki si je želi vsak fant naših takratnih let. Prsata, velika blondinka, modrih oči in očarljivega nasmeha. Tisti hip nisem bila zmožna niti izviti se iz objema mojih rok kaj šele, da bi jo odgnala od sebe. Objela me je in čutila sem gnus. Po vsem kar se mi je zgodilo sem se zagnusila sama sebi. V pričakovanju, da me bo spodbujala in mi pomagala, da se postavim na noge sem z solzami v očeh, hlipajoča po zraku lovila sapo. A rekla ni ničesar. Še vedno sva objeti sedeli na tleh in ni mi bilo do tega da bi spregovorila, hotela sem za večno obmolkniti, da nihče ne bi izvedel, kaj se mi je zgodilo. Na enkrat pa šok. Iz razreda je stopil on, uprl svoj prodoren pogled vame in korak za korakom mi je bil bližje, že skoraj sem vonjala njegov parfum, ko je ona vstala in mu stekla v objem dejala je: »Nina, hvala za vse, končno sem našla nekoga, ki bo za večno z menoj, nekoga ki me ljubi!« Ponovno sem planila v jok zakričala sem naj me pustita pri miru in naj za večno nekam izgineta ker ju nočem več videti, pa je le dejal da ne prenesem da so ljudje sreči in sta objeta odšla. Ostala sem sama… V svojih mukah z solzami v očeh. Svet sesut v delčkih je ležal vsepovsod okoli mene, nisem imela moči da, bi ga sestavila in zlepila, tiste manjkajoče koščke pa nadomestila z novimi.



Se nadaljujeeee...
Nazaj na vrh Go down
VaniLLa^Ninć
Little Baby
Little Baby


Število prispevkov : 158
Registracija : 03/04/2009

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Story about love :/   Sre Apr 08, 2009 4:27 pm

Na nebu so se izmenično pričele prikazovati zvezdice, tako majhne a tako svetleče, zrla sem v njih in razmišljala le kako bi bilo če me ne bi razočaral. Obujanje spominov me je pripravilo do tega, da sem si obraz ponovno prekrila z rokami in po licih so mi stekle solze, nisem hotela da jih vidi teta luna in vseh tistih tisoče zvezd, ki ji delajo družbo .In nisem hotela da me vidi dedek, ki v nebesih čaka name, da čim prej zapustim ta kruti svet in se po zlatih stopnicah povzpnem k njemu. Stopila sem korak vstran od okna in nežno odprla vrata, ki vodijo na balkon. Sedla sem na majhno poličko na zunanji strani vrat. Zapihal je nežen pomladni veter, ki je nosil vonj po cvetju in medu. Naslonila sem se na steno in brez besed zrla v luno. Nisem se več spraševala zakaj mi je to naredil misli so mi uhajale k drugemu. Tistemu, ki me je prizadel zadnji. Končno sem se po enem letu pobrala in je prišla nova bolečina. On, ki sem ga imela za popolnega. On, ki je bil moj rešitev v vsem tem. Ravno on me je prizadel. Z obema rokama sem se ga prijela, da bi se z težavo pobrala in bi šla naprej mimo vsega, z njegovo podporo bi pozabila na vse. Pa ni šlo tako lepo. Tekli so lepi meseci tisti polni ljubezni in sreče. Potem je prišel novi bum! Izgubila sem upanje in sedaj sedim tukaj, sama in zrem v luno. Čeprav, vem da bi to raje počela z njim, a ne morem, ne smem.


Se nadaljujeeee...
Nazaj na vrh Go down
VaniLLa^Ninć
Little Baby
Little Baby


Število prispevkov : 158
Registracija : 03/04/2009

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Story about love :/   Pet Apr 10, 2009 5:34 pm

Nežno so se me nekega poletnega večera dotaknila vsa moja čustva. Z starši sem odpotovala na morje in dan pred odhodom sem se začela zavedati, da ga bom pogrešala. Nežno sem se predala občutkom in v zadnjih pogledih nanj sem se zaljubila. Niti sama se nisem zavedala, da bo po vsem skupaj po le pol leta bolečin prišla nova ljubezen. Vsakič ko sem ga videla, me je spreletel tak poznan občutek, ja ljubim ga. Čutila sem vsak vetrič, ki mi je pihal skozi lase in spet sem svobodno zadihala. Kadar sem te zagledala, nisem več mislila nanj. Moje oči in moje telo, srce in duša so bili predani njemu. Samo njemu. Živela sem le zanj in nisem potrebovala ničesar več. Zadnjič sem uzrla njegove lepe rjave oči in že smo bili na poti na morje. Dejansko komaj tam se spoznala, da ga res ljubim. Vsak dan huje mi je bilo, hotela sem ga videti. Tokrat me ni niti malo vleklo na sonce, nikamor! Samo poležavala bi v postelji in jokala, jokala za njim… Hotela sem čim prej oditi domov, da bi ga ponovno videla, da bi ponovno vonjala vonj njegovega telesa, da bi skupaj kot vsak dan tisto poletje tekla po travniku ob vagonu, ko smo igrali bejzbol. Zaprla sem oči in si predstavljala kako me kliče domov, kako si želi moje bližine enostavno, kako me pogreša. Sanjala sem ga, videla sem ga, vonjala sem ga, slišala sem ga in celo čutila, kako objema moje telo in zaceli zadnjo rano. Tisti dnevi so se vlekli kot še nikoli v mojem življenju. Vsak dan sem jokala za njim, točila solze žalosti, ker ga ni bilo ob meni. Potem pa so spet prišli za menoj vsi občuti preteklosti, strah, bolečina in solze, tiste solze, ki sem jih točila preden sem se zavedala da ljubim njega, solze preteklosti. Želela sem si pobegniti vstran od vsega in se skriti nekam kjer me bo našel on in me potolažil, dejal naj se ne bojim in da je ob meni. Vsak dan huje mi je bilo, vsak dan bolj me je bolelo vse kar je bilo in vsak dan bolj sem ga pogrešala. Samo še huje in huje je bilo. Nisem vedela več kaj naj naredim, najraje bi zakričala, da ga ljubim in bi me tudi on slišal daleč vstran od mene na drugi strani velikanskega oceana. Nežno bi ga objela in ga nikoli več spustila. Potem me je nenadoma prešinila misel in če zve od koga drugega, ki ve da ga ljubim? Takrat me je prevzel strah. Bala sem se da prehitro izve in bo to uničilo najino prijateljstvo, ki sva ga v zadnjih mesecih le še utrdila.

Se nadaljujeeee
Nazaj na vrh Go down
VaniLLa^Ninć
Little Baby
Little Baby


Število prispevkov : 158
Registracija : 03/04/2009

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Story about love :/   Sob Apr 11, 2009 3:57 pm

Nežno sem se stisnila v objem svojih dlani in razmišljala, tisti trenutki so bili odločilni. Prešinila me je še globlja misel. Naj mu povem sama? Kljub vsemu strahu, bolečini in ljubezni? Ja, boljše je da izve od mene. Nekaj dni koliko je še bilo do trenutka, da ga ponovno uzrem sem razmišljala kako mu naj povem, kako bom zbrala pogum. Trepetala sem od glave do pete in nisem se zavedala, da le še nekaj ur, minut in sekund me loči da spet vidim tiste njegove rjave oči, ki sem jih tako pogrešala. In končno prišli smo domov. Vse bolj in bolj me je zvijalo v trebuhu, hočem mu povedati a ne znam, ne zmorem sem si govorila. Takrat sem po dolgem času, nekaj dni ker mi je zmanjkalo denarja na telefonu, spet spregovorila z mojo najboljšo prijateljico. Ravno ona me je v tistih mučnih dneh na morju najbolj pomirila in mi sporočala kaj se dogaja in kaj tisti trenutek počne on. Tokrat sem ji želela povedati tisto veselo novico. »Sara ljubim ga, ljubim ga z vsem srcem!« to so bile edine besede, ki sem jih spravila iz sebe. »Ko bi bilo tako lahko povedati njemu, ko bi to zmogla.« sem ji rekla. »Želim mu povedati, morem mu povedati nočem, da se zgodba ponovi!« sem še dodala. Ona me je seveda podprla in me celo presenetila, pomagala mi bo je dejala. Z nasmehom na ustih sem naslednji dan, bil je petek, ko smo se dobivali pri vagonu kjer smo igrali razne igre, stopila pred vse navzoče, pogrešala sem jih, enega bolj drugega manj, a najbolj nega. Točno se spomnim kaj se je zgodilo potem, na svojem rdečem kolesu, ki mu sam pravi Ferari se je pripeljal izza vagona in njegovi dolgi lasje so migali sem in tja skupaj z vetrom, njegove oči so se iskrile še lepše kot 14 dni prej. Potem so se oči zaiskrile tudi meni, nežno sem stopila korak bližje, da bi me videl, da bi videl moje telo, moj lesk v očeh… A on je stopil iz svojega kolesa, z ramen snel torbo z kitaro in prisedel, k mizi kjer so sedeli ostali. Z težkim korakom sem se mu približala, pogledal me je in me pozdravil, od zdravila sem ga z širokim nasmehom in sedla nasproti njega. Nisem se mogla zbrati, ves čas sem gledala njegove lepe rjave oči, ko me je pogledal sem pogled umaknila in sramežljivo pogledala v tla. Končno sem ga spet videla, bil je še lepši, še bolj sem ga imela rada. Prišla je še moja najboljša prijateljica in objeli sva se, pomežiknila me je in skupaj sva odšli sedet daleč vstran od vseh, na travo, a še vedno sem ga videla v njegovi rumeni majici in rdeče belih kratkih hlačah ga je bilo namreč možno videti na daleč, no vsaj jaz sem ga videla. Pogovor je tekel seveda o njem, povedala sem si kako sem se imela na morju in da sem ga strašansko pogrešala. Odločila sem se da, mu naslednji petek povem če tudi, na silo, morem mu.

Se nadaljujeeee
Nazaj na vrh Go down
VaniLLa^Ninć
Little Baby
Little Baby


Število prispevkov : 158
Registracija : 03/04/2009

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Story about love :/   Ned Apr 12, 2009 1:14 pm

V mojo sobo je prišla mama, jaz pa tega sploh nisem opazila, sedla je zraven mene in skupaj sva zrli v nebo, čez ramena mi je položila svojo roko in z dlanjo mi je obrisala solze, privila me je k sebi, nič ni dejala tako, da sva le nemo sedeli in prvič skupaj zrli v nebo. Pogledal sem jo v oči in ji rekla: »Mami, zakaj ravno jaz?« Ona sicer ni vedela zakaj se gre, a mi je odgovorila: »Vsak gre kdaj skozi to, Nina ne boj se zmoreš! Preživela boš!« Ura je bila že daleč čez deveto zvečer in pihal je že hladen nočni vetrič, bilo je prav prijetno. Potem je mama vstala in me prosila naj preden grem spat zaprem balkonska vrata in naj se toplo oblečem. Nežno sem se zavila v jopico, ki mi jo je prinesla mama in se zazrla v najsvetlejšo zvezdo na nebu. Videla sme obris njegovega obraza, najraje bi se ga dotaknila a ko sem stegnila roko je izginil. Spet sem pomislila nanj. Je bilo prav da sem tako dolgo odlašala? Prišel je dan ko bi mu mogla povedati, a nisem zmogla, ko se je pripeljal na kolesu smo ležali na travi, obrnila sem se in ga zagledala, srce mi je pričelo močno razbijati, tresla sem se, tisti dan sem se še posebej uredila, da mu bi bila všeč. Na daleč se videla, da so njegovi lepi dolgi lasje izginili, postrigel se je, a bilo mi je vseeno, bil je še lepši. Dolgo smo še sedeli na travi in klepetali, jaz pa sem gledala le njega, kot da je edini, ko je razlagal o tem kako se je imel na treningu sem ga zavzeto poslušala, vsak premik njegovih lepih polnih ustnic sem podoživljala trikrat. Rekla sem si: »Nina ne, na silo ne moreš, boš drugič!« In tisti dan mu nisem povedala. Še dolgo res dolgo sem iskala tisti pogum, ki sem ga potrebovala. Potem so se naša srečanja končala in bilo mi je hudo, obžalovala sem, da mu nisem povedala, vsak dan sem ga kliknila na messengeru a napisala nisem ničesar. Gledala sem njegovo sliko in njegov vzdevek, nežno sem si predstavljala da bi v njem pisano Nina ljubim te, Nina vse si mi. Padla je odločitev in nekaj se naj se dogovorilo da bomo skupaj hodili na Pohorje in seveda, kamor gre on grem tudi jaz. Beseda je dala besedo in tako smo vsak dan zvečer z nasmehom na ustih odšli do Trikotne jase. Vsak dan lepše mi je bilo, vsak dan manj utrujena sem prihajala gor. Nežno sem se prepustila njegovim vajam za razgibavanje, saj je namreč nogometaš in on najboljše ve kaj je treba razgibati po naporni poti. Potem smo vedno razgibali še jezik, povedali kakšno šalo in se smejali. Njegov nasmeh me je očaral, kako pristno se je smejal, kako lepo je gledal. Vedno pa sem se spomnila kakšne spletke, kako sem si ga približala, k sebi. Najprej sem se naredila ne vedno in nisem znala delati sklecov, potem naslednjič me je moral v delanje sklecov prepričati on, tisti večer je bil najlepši, med nami ni bilo njegove »prijateljice« z katero sta se zelo dobro ujela, in jaz sem spet izkoristila tisto zanko, in mu ju nastavila. »Ne bom delala sklecov, ker ne znam!« sem se pritoževala. On pa me je spodbujal in dejal, da jih bova naredila nekaj skupaj, pogledal me je in mi nežno popravil roke. Postavim se je nasproti mene in dejansko zrla sva si iz oči v oči. Naredila sem celih 5 sklecov in z očmi ves čas zrla v njegove oči. Tisti dan je bil zame konec strahu. Odločila sem se, nje ni, in samo moj bo. Danes bo izvedel.

Se nadaljujeee
Nazaj na vrh Go down
VaniLLa^Ninć
Little Baby
Little Baby


Število prispevkov : 158
Registracija : 03/04/2009

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Story about love :/   Tor Apr 14, 2009 10:43 pm

Počasi smo se odpravljali proti vznožju Pohorja. Srce pa mi je vse močneje in močneje bilo. Od stavbi Mariborske vzpenjače, na klopci ob polni luni je izvedel, da ga ljubim! Z pomočjo moje najboljše prijateljice in njenih besed: »Ivan, Nina te rabi, nekaj ti mora povedati!« Je sedel k meni na klopco daleč vstran od drugih. Najprej sem nekaj minut brez besed gledala njegove lepe oči, potem pa me je opogumil dejal je: »No….« ».... jaz ti morem nekaj povedat.. Ti si meni že dalj časa bil fuul všeč.. ko pa smo šli letos na morje... pa sem te fuul misala pa še sama ne vem zakaj.. zdaj pa vem.. ugotovila sem... Zaljubljena sem v tebe... Iz izkušenj odločila, da boljše da ti povem.. Sm ti misla že v petek pa me je bloo pune strah...« Še zdaj se spomnim vsake njegove besede, vsakega mojega vzdihljaja in tudi tega, da me je minil ves strah, bilo mi je vseeno njegove reakcije, nisem se je bala. »Glej jaz ti bom tak reko.. cool pune da si mi povedla..Res pune sem vesel da to čutiš.. da me maš rada... sam.. kot si zadne čase vidla ga tak pač malo serem z Mašo pa ji pač več naklonjenosti dam pa to.. Veš lej nei rad da zameriš al pa kaj... Boljše da ti zdaj povem.. pač glej res ne zamerit.. mej me še naprej rada.. jaz bom tebe tud mel sam pač trenutno po svoje.. Pa to lej ne zaradi tebe al pa kaj.. tak pač je trenutno.. pač nei bil zdaj trenutno z tabo.. ne zameri res.. tak ti om reko... ti klikni lepo na msn kaj pa se boma menla.. pa tud tak lahko če boš koga rabla takoj prideš do mene pa se boma menla pa lej vse mi lahko poveš... naj te neo strah.. sam za kaj več pa trenutno res nisem... sam vedi da te mam jaz tudi po svoje rad... » Nežno sem zadrhtela. Po licu mi je spolzela solza in zaželela sem si, da bi se zdaj v tej žalosti, ki jo čutim dejanje ponovilo. Da bi zavrtela ves ta čas nazaj in bi mu vnovič povedala. Takrat nisem več vedela kaj naj rečem, spomnim se le da sem ga plaho vprašala: »Te lahko objamem?« On pa mi je le odvrnil »Seveda« in me močno res močno stisnil k sebi. Tisti večer mi je ostal za večno v spominu, njegov objem, močan objem in moje solze… Tokrat solze sreče, njegov pogled, njegove besede vse. Bilo je kot v pravljici, na temnem nočnem nebu so svetile zvezdice in velika res velika okrogla luna, pod borovci na klopci, to je bil trenutek, ki sem si ga želela čutiti vsakič znova, ko sem pomislila nanj. Zdaj me boli. Zavedam, se da sem z tem naredila napako. Da mi je mogel lagati, a se me je hotel le rešiti. Nisem se zavedala, da lahko nekdo, ki ga imam tako zelo rada Laže o tem kaj si misli in o tem kaj čuti. Nekdo, ki sem ga mela za popolnega in zame ni imel napak.

Se nadaljujeee
Nazaj na vrh Go down
VaniLLa^Ninć
Little Baby
Little Baby


Število prispevkov : 158
Registracija : 03/04/2009

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Story about love :/   Čet Apr 16, 2009 6:32 pm

»Sovražim ga!« si vsak dan ponavljam a vem da to ni rešitev, lahko govorim kaj hočem, še vedno vem, da ga ljubim. Močno ljubim. Vsaka misel nanj boli kot, da bi mi nekdo paral srce. Vsakič znova me premami občutek in vem da če mi da priložnost jo bom zagrabila ne glede na vse kar je bilo. Pripravljena sme mu odpustiti vse, a boli me ker vem da tega noče, za večno hoče ostat stran od mene saj me ne prenese. Nežno je zapihal pomladanski vetrič in malo me je predramil iz mojega razmišljanja, niti opazila nisem da so me preplavile solze. Pogrešam ga ne glede na njegova dejanja in besede. Sesule so se mi sanje. Ostala sem brez tistega, ki sem ga imela najraje in brez želje do življenja. Pogrešam tiste lepe brezskrbne dni, ko sem se podila po zelenem travniku za teboj in z teboj. Ko smo tekali da bi nabili čim več krogov pri bejzbolu, takrat sva največkrat tekla skupaj. Čeprav je on tekel veliko hitreje in v vsem tistem času naredil že kar nekaj krogov sem jaz tekla počasi in z upanjem, da me bo opazoval. Ko so me zadeli in sem bila jezna sama nase me je potolažil da se zgodi vsakemu. Zaradi njega sem vedno močno metala žogico in dobro ciljala. Hotela sem mu pokazati da tudi jaz znam! Spet drugi dan smo skupaj igrali karte, sedeli pod lipo in peli pesmi, a vedno smo se imeli v redu. No, vsaj jaz, ob njem. Vse bi dala da bi takrat lahko ustavila čas in bi skupaj zrla v nebo, se veselila en drugega in se nežno objela. Nikoli si nisem mislila, da bo me tako zelo bolelo to da me je izdal on, ki ga poznam že nekaj let in nikoli poprej nisem pomislila da bi se lahko zaljubila v njega, a sem se. Spet sem zasanjala nazaj v svoje misli kjer je bil samo on. Nežno sem se ga oprijela in sanjala dalje. Z solzami v očeh sem se skušala ponovno vrniti v tiste trenutke, čeprav boli in to zelo, si tega želim, da izvem kaj sem naredila narobe, da sama pri sebi premislim in se zamislim. Spet sem si zaželela da bi me njegove oči pogledala kot takrat, da bi spet žarele kot nekoč, da bi spet videla tisti žar in ga čutila, a ne morem. Nisem ga zmožna pogledati niti v oči. Čeprav nisem kriva jaz da me boli, se počutim krivo, saj nekaj na tem kar je rekel more biti res ampak kaj je vprašanje. Pred očmi se mi je začel predvajati spet isti film. Tiste njegove besede, so mi odmevale po glavi. Ampak če bi bilo to vse bi se vprašala zakaj on? A ne ni vse.

se nadalujeee
Nazaj na vrh Go down
VaniLLa^Ninć
Little Baby
Little Baby


Število prispevkov : 158
Registracija : 03/04/2009

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Story about love :/   Pet Apr 17, 2009 4:29 pm

Bilo mi je že nekoliko lažje in hotela sem ga pozabiti, že nekaj dni ga nisem videla in bilo mi je vse lažje in lažje ker sem se zavedala, da ko ga vidim samo enkrat na teden vem da ga bom lažje pozabila. Potem pa je v moje misli treščilo kot meteor iz vesolja: »Lagal ti je, Maša mi je povedal, da nikoli nista bila par, on je njo prosil naj mu pomaga in reče da hodita z tem pa bi te odgnala od njega, saj mu tvoja družba niti najmanj ni bila všeč, nikoli te ni maral, dejansko na živce si mu šla, ker si mu vedno težila baje, hotel se te je znebiti. Hotel je da greš nekako vstran od njega, nikoli ni hotel da mu zaupaš in nikoli ni hotel da sta tako dobra prijatelja, kot sta bila. Ko je zvedel da ga ljubiš je hotel da bi to ljubezen pozabila, zato ti je rekel, da ima sedaj punco in da te ima rad le kot prijateljico z tem ti je hotel dati vedeti, da nikoli ne boš nič več. Tiste besede, ko ti je dal upanje pa so bile le zato, da bi oblažil bolečino in ker je vedel da si rabila pogum da si mu povedala. « Najprej nisem verjela tem besedam. Nisem hotela verjeti. Najprej nisem niti dojela kaj sem slišala in sem le nasmejano dejala »Ja vem to ja, in to tak ni res.« Potem pa me je zabolelo in v trenutku sem se spomnila vseh njenih SMS-jev, ko sem Mašo vprašala kako je Ivan, ko je bil bolan in vseh tistih odgovorov, ko sem jo prosila če vpraša kdaj ga lahko obiščem. Takrat sem se zaveda, da je vse res. Preplavile so me solze in nisem več mogla niti dihati. Kolena so se mi zašibila in enostavno hotela sem umreti. Dušilo me je v prsih. Tisti trenutek sem spoznala, da ni vredno da živim, saj vedno izgubim tistega ki mi največ pomeni. Nisem se niti najbolj zavedala, da bom isti dan, iste besede slišala še iz njegovih ust. Dejansko bolele so me nepreverjene informacije. Enostavno sesul se mi je ves svet. Postala sem Deklica brez sanj. Vedela sem da mi ni pomoči. Nimam več moči, da dam skozi še eno tako bitko za srečo, toliko solz kot sem jih potočila in toliko bolečin kot sem jih trpela. Ne res ne, nimam moči. Potem pa sem v solzah obsedela ni mi bilo pomembno kdo me vidi jokat in kaj si bo mislil. Hotela sem umreti. Niti njegov obraz mi ne bi pomagal tisti trenutek, hotela sem izvedeti le zakaj je to naredil. Zakaj on? In zakaj ravno to, ko pa ve da me to tako boli. Ko pa je vedel, da se mi je to že enkrat zgodilo. Dejansko ne vem zakaj zdaj, ko sem se pobrala z njegovo pomočjo. Nežno sem se privila v objem pomladnega vetriča, ki mi je iz lic odnašal solze. Tokrat me boli še bolj kot bolelo je prvič. Tokrat me tišči v srcu, bolj kot tiščalo je prvič. Njegove besede, so bolj mučne kot besede prvega saj njega ljubim bolj in čutim da ga bom večno ljubila. Spraševala sem se kako dolgo in lahko povem da boli, ja boli še sedaj. Nič manj ampak bolj. Boli kot bi se mi to dogajalo vsak dan, kot da bi prihajale njegove za menoj ne pred menoj. Grobo in boleče me vse skupaj zbada v srce še posebej besede, tiste besede iz njegovih ust.

Se nadaljujeee
Nazaj na vrh Go down
VaniLLa^Ninć
Little Baby
Little Baby


Število prispevkov : 158
Registracija : 03/04/2009

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Story about love :/   Sob Apr 18, 2009 1:51 pm

Isti dan že tako potrta in zlomljena sem srečala še njega. Za en sam trenutek sem pozabila na to kar sem slišala in sem čakala da me pozdravi. Pa nič. Šel je mimo mene kot da me ne pozna, njegova zelena jopica je le nežno podrgnila po mojih laseh, ko je se je obrnil da bi sedel k svojim prijateljem sedež za menoj. Obnašal se je kot da me ne pozna, dejansko kot da nikoli ni izvedel da ga ljubim, kot da ne ve da me boli, kot da mu je vseeno! Da ne bi videl da poslušam sem si dala slušalke v ušesa in se pretvarjala da poslušal glasbo. Zamislila sem se je mogoče res? Potem je bilo le še huje. Eden od njegovih prijateljev me je prepoznal in rekel mu je : » Ej, Ivek ni to ona, tota tu pred tabo, ni to ona ko ti je rekla da te ljubi?« potem se je začel smejati. Niso me ganile njegove besede, njegov ponižujoči ton. Čakala sem kaj bo odgovoril on. Hotela sem slišati njegov glas. A že naslednji trenutek sem si hotela premisliti, ko sem slišala tiste besede, ko se je vse skupaj dotaknilo mojega srca, ki se je začelo počasi in boleče parati. Nisem si več želela živeti, bilo je še huje, ker je bilo iz njegovih ust. Slišala sem ga, ko je rekel skozi smeh : »Pa ja to je ona, eh daj lej kaka je. Kaj ti si nor, da bi jaz kdaj bil z tako? Daj lej če zraven tega je pa še tečna, vedno mi je težila z svojimi problemi, pa kak je ona boga gor dol, kot da jaz nimam svojih dovolj, bi mogel še njene reševat. Od kot je te padla? Da bom jaz za tako šmrklo leto, pa da jo bom prenašal.« Vse bolj in bolj mi je bilo hudo potem je prišlo še tisto kar me je bolelo najbolj. Priznal je svojo laž… »Eh to še ni vse, veš kira je Maša? Ona ko ma take kratke lase. Pa 19 je stara.« Njegov prijatelje je potrdil, da jo pozna. Kako je pa ne bi njo poznajo vsi, glede na to da ima glasbeno skupino in da je tako zelo lepa… »No, njo sem takrat napizdo, da se je delala kot da sma par, če toti babi sem reko, da trenutno nočem met nič z njo pa je še kuj silila za mano pa še kuj Ivan to Ivan ono, daj eh brezveze lej… Ja no Mašo sm takrat napizdo, da je to naredla itak kr sma frenda ji ni blo težko, pa še vedla je da mi ni ravno da bi tota mala grdauša za mano lazla.« Te besede, njegove besede, so me zbodle v srce, sklonila sem se kot da iščem nekaj v torbi in po licu mi je stekla solza, ki je hitro padla na tla za njo še ena in še ena… Obrisala sem jih in dvignila glavo, nisem hotela da ves avtobus vidi da jočem in nisem hotela, da on vidi da sem poslušala. Hotela sem se narediti nevtralno, kot da mi je vseeno oz. kot da nisem slišala ničesar. Vsako minuto mi je bilo težje. Njegove besede, so vse bolj preplavljale moja ušesa, slišala sem jih kot po tekočem traku, eno za drugo, odmevale so. Gledala sem skozi okno in sploh ne vem ali je bila na moj račun rečena še kakšna beseda, ni sem več mogla poslušati niti njegovega glasu. Zazrla sem se nekam v daljavo in opazovala avtomobile, ki so se kot male pikice premikale po mostu. Nisem več vedela kaj naj, solze so hotele na plano, bolelo me je. Potem pa je prišel čas da izstopim iz avtobusa, vstala sem in kolena so se mi tresla, še zadnjič sem ga pogledala in z težkim korakom odšla z avtobusa. »Konec je!« mi je odmevalo v glavi, zdaj sem ostala brez moje rešilne bilke, ki mi je dajala upanje vso to leto. Brez upanja, ki mi ga je dajal in brez njega samega, ki ga nikoli nisem imela. Brez tistega kar mi je govorilo: »Nina, pojdi naprej, delaj to za njega!«, enostavno brez vsega. Solze so zapolnile moje oči tokrat me ni ustavilo več nič, vso pot proti domu sem jokala, histerično jokala tokrat mi je bilo vseeno kdo me vidi in kaj si bo mislil. Doma sem se toliko potolažila, da mami ni videla da je nekaj narobe, a potem sem se zaprla v sobo in ponovno jokala. Ulegla sem se na posteljo in gledala njegove slike, nežno sem se zavila v svoj objem, kot bi me objemal on in tako zaspala.

Se nadaljujeeee
Nazaj na vrh Go down
VaniLLa^Ninć
Little Baby
Little Baby


Število prispevkov : 158
Registracija : 03/04/2009

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Story about love :/   Pon Apr 20, 2009 3:44 pm

Tako odločila sem se da preneham pisati tole zgodbo ker me preveč boli... joči Vendar ne bojte se odločila sem se da napišem knjigo... in ko bom pripravljena ko bo bolelo manj jo bom objavila...
zato prosim da to temo izbrišete!
Nazaj na vrh Go down
Sponsored content




ObjavljaNaslov sporočila: Re: Story about love :/   Today at 4:56 am

Nazaj na vrh Go down
 
Story about love :/
Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Girls forum :: Inocente`-
Pojdi na: